Primerjava steklenega destilatorja z bakrenim
Steklo je inertno, kar pomeni, da pri postopku destilacije ne reagira z rastlinskim materialom, vodo ali hlapljivimi kemijskimi komponentami. Pri bakrenem destilatorju se tekom destilacije proizvaja bakrov oksid, ki vpliva na kvaliteto proizvoda. Poleg tega se baker in druge težke kovine (bakru jih dodajajo, da ga lažje oblikujejo) izločajo v destilat in ga zato v analizah hidrolatov zaznamo. Včasih v deležu, ki za nekajkrat (ali nekaj desetkrat) presega dovoljene vrednosti teh snovi v pitni vodi. Torej ne gre za zanemarljive deleže.
Pri steklenem destilatorju ni uhajanja pare skozi “spoje”, kot se dogaja pri manjših bakrenih destilatorjih, ki jih je posledično potrebno tesniti na različne načine. Tako običajni kot kroglični obrusi pri steklenem destilatorju poskrbijo za odlično tesnenje.
Pri steklenem destilatorju je ločevalnik že del samega destilatorja in zato dodaten nakup (in strošek) ni potreben. Še bolj kot to, je pomembno, da tekom ločevanja eteričnega olja od hidrolata, na steklu “izgubimo” del eteričnega olja. Večkrat kot morate hidrolat preliti, več eteričnega olja se oprime sten stekla in manj ga lahko na koncu zberete v stekleničko. Pri bakrenem ali inox destilatorju gre eterično olje iz destilatorja najprej v zbiralni kozarec (en del se ga izgubi na stenah kozarca), nato pa iz kozarca hidrolat pretočite še v ločilni lij (na katerem se zopet izgubi del eteričnega olja). Pri steklenem destilatorju vam direktno v kozarec za zbiranje kaplja le hidrolat, eterično olje pa se nabira v separatorju, ki ima ob koncu destilacije do stekleničke, v kateri ga zberemo, zelo kratko pot – le nekaj cm separatorja (slika desno).
Steklen destilator ima še številne druge pomembne prednosti, o katerih sem pisala v poletni blog objavi.